Na poti iz Etoshe proti jugu sem se ure in ure vozil skozi plohe po neskončnih rahlo valovitih visokih planotah, ki so jih popestrili le osamljeni griči in hribi. Rastje je na poti proti jugu postajalo vse bolj sušno in vse bolj je prevladovalo bodljikavo grmičevje, a pokrajina je bila zaradi dežja v zadnjem obdobju vseeno zelena.
Proti Windhoeku se je pokrajina spet razgibala in med griči sem prenočišče našel v šotoru v safari kempu.
Noč je bila plohasta in nevihtna, a streha šotora je zdržala in ostal sem na suhem.